Mlado starševstvo

V družinskem sistemu prihod (prvega) otroka in skrb zanj pomeni korenito spremembo, ki z bolj ali manj uspešno prilagoditvijo nanjo, zagotavlja ali onemogoča nadaljnjo rast in razvoj iskrenih medsebojnih odnosov. Ta čas za mlada starša prinaša večje telesne, časovne in čustvene obremenitve ter zahteva prilagoditve para in sistema na nov način življenja zaradi otroka. Lahko je ta čas sočasno zaznamovan še z zunanjimi obveznostmi ali težavami (gradnja stanovanja, življenje v skupnem gospodinjstvu s starimi starši, delovne obveznosti, bolezen na strani otroka ali strani starša, partnerski konflikt, konflikti s starši, nedokončan študij, brezposelnost…), ki dodatno (tudi časovno) obremenijo mlado družino.

Medgeneracijska vpetost v odnose (spoznanja navezanosti v mladem starševstvu)

Iz razvojne psihologije in iz terapevtske prakse vemo, da je prehod v starševstvo ter/ali skrb za novega člana v družini lahko eden najlepših, a hkrati najbolj napornih in ranljivih obdobij tako za mamico in otroka, kot za vse druge udeležene (očka, babice, dedki), ker se preveri varnost in trdnost vseh odnosov v sistemu. Nezavedno se aktivirajo in ponovijo tudi procesi navezanosti in družinska dinamika (temeljni čustveni vzorci odnosov z mamo in očetom), ki sta jih bila deležna mlada starša v svojih primarnih družinah. Tako se ponovijo tudi telesna doživljanja, kakršna so bila v prejšnji družini.
Če so bili ti odnosi premalo varni in niso omogočali povezanosti, se posamezniki, ki sobivajo v sistemu malega otroka (tudi stari starši), v partnerstvu in ob otroku odzivajo enako, kot so bili vajeni iz osnovnih odnosov doma: z nepovezanostjo in neustreznim reševanjem stiske.

To se kaže na različne načine: prek pretirane skrbnosti in obremenjenosti z otrokom ali apatijo in nezanimanjem za dogajanje v družini, v pretirani potrebi po različnih konjičkih ali izpostavljanju svojih potreb, v nerazumljivi jezi in razdražljivosti, ipd. V najbolj ekstremnih oblikah (ali ko so pretekli zgodnji odnosi zaznamovani s travmo, boleznijo, nasiljem in zlorabo in še nerazrešeni), prihod otroka in prva leta življenja z njim v sistem (zopet) vnese oblike nasilja v odnosu do sebe in drugega ali načine uhajanja iz odnosa: različne oblike zlo(rabe) substanc, deloholičnost, poporodna depresija, prenajedanje, ipd.). V teh primerih torej odrasli ob novi ranljivosti/spremembi v sistemu nehote in nezavedno (zopet) odreagirajo s svojo lastno obrambo in vzorci (ne)povezanosti in pokažejo se razvojni primanjkljaji prejšnjih generacij.

Vplivi na odnos do sebe

Pri nekaterih mladih starših se tako ob večjih obremenitvah pogosto že kažejo zametki ali prikrite oblike depresivnih in tesnobnih motenj, kar pa ne oni sami, ne okolica, ne prepozna in jih ne usmeri v pomoč. Velikokrat so vir težav tudi nedokončani procesi osamosvajanja od lastnih staršev, kar močno ruši čustvene in funkcionalne potenciale mladega para in družine. V tem obdobju mladi starši zaradi pomanjkanja časa, potreb otrok in težav z varstvom navadno tudi nimajo svojega časa/prostora in dovolj priložnosti ali možnosti za delo na sebi/na odnosu/miru za pogovor, ki bi jim pomagal, da sebe bolje in lažje ohranijo ter s tem tudi drugega lažje razumejo in sprejmejo. Kadar je priložnosti in dostopnosti za iskren in miren pogovor z drugim(i) malo, se vrtijo v svojem krogu dolžnosti, predstav in doživljanja.

Vplivi na partnerski odnos in starševstvo

Ker so ti procesi nezavedni, starši ne prepoznajo, niti ne povezujejo teh čustvenih dogajanj z izkušnjami prvih let svojega življenja (in svojo družino) ter navadno mislijo, da so težave del partnerskega odnosa (zanje obtožujejo sebe ali partnerja, velikokrat pa tudi otroka). Zaradi preobremenjenosti in hormonskih neravnovesij v telesu imajo lahko tudi močne čustvene odzive in zato manj uvida v to, kar se dejansko v družini ali odnosih odvija. Največji rezi v partnerstvo (in žal tudi starševstvo) zato navadno nastajajo ravno v prvih letih skupnega življenja z majhnim(i) otrokom/ci, ker navadno takrat ni časa za partnerski odnos, odnos (tako partnerski kot starševski) pa v veliko primerih še nima primerne osnove, da bi zdržal vse zahtevane obremenitve in dogajanja brez negativnih odzivov v ravnanju do sebe, partnerja in otroka. Vse to ima trajne posledice v psihofizičnem stanju staršev, predvsem pa otrok (ti to izražajo preko različnih simptomov)

Pomembnost takojšnje pomoči

Izkazalo se je, da je za takšne družine/posameznike/pare ključna ravno takojšnja strokovna pomoč, ko ti najbolj potrebujejo osebno izkušnjo sprejetosti in podpore (pogovor, zanimanje, razumevanje) in predvsem podpora drug drugega (iskren in varen partnerski odnos). V prvih letih dogajanja se ob malem vložku veliko (še) da narediti za gradnjo varnega in spoštljivega odnosa do sebe in drugega, preden se utrdijo boleče in negativne izkušnje bivanja v odnosih.

Pričakovanja iz okolja

Na obdobje mladega starševstva se veže tudi veliko idiličnih in previsokih pričakovanj do mladega para, tako v partnerstvu kot starševstvu, zaradi česar se ti ob pojavu težav znajdejo v stiski in strahu/sramu, zato jo skrivajo in ostajajo sami v tem (ne želijo, da okolica težave prepozna).