Supervizija

Splošno

Imamo 10 let izkušenj z individualnim in skupinskim supervizijskim delom:
licenca za supervizorja s področja soc. varstva, pridobljena leta 2008,
licenca za supervizorja s strani združenja zakonskih in družinskih terapevtov, 2010)
Izvajamo supervizije strokovnega dela na področju socialnega varstva za:
javno socialno varstvene storitve;
javno socialno varstvene programe; (izkušnja 3 različnih terapevtskih programov)
mrežo razvojnih in eksperimentalnih programov; (dosedaj 2 superviziji)
terapevte relacijsko družinskega modela ali drugih pristopov. (dosedaj 4 terapevti stažisti, 5 terapevtov, 3 skupine)

Zaradi zagotavljanja kakovostnega dela in profesionalne rasti smo tudi sami vključeni v individualno supervizijo in metasupervizijo.

RELACIJSKO DRUŽINSKA SUPERVIZIJA

RELACIJSKO DRUŽINSKA SUPERVIZIJA ZA TERAPEVTE (individualna in skupinska)

Relacijsko družinska supervizija je namenjena spremljanju in ovrednotenju terapevtskega dela supervizanta, pri čemer je poudarek na prepoznavanju in razmejitvi čutenj, usmeritvah za nadaljnje delo, ki omogočajo strokovno rast, vzpostavljanju varnega prostora v odnosu med supervizorjem in supervizantom in nudenju zunanjega pogleda, ki supervizantu pomaga prepoznati njegovo vlogo v sistemu in vpetost v vzorce. Hkrati pa je supervizija namenjena tudi osebni rasti supervizanta in supervizorja, saj omogoča uvid v lastno terapevtsko oz. supervizorsko delo.
Supervizijski prostor omogoča predstavitev supervizantovega problema oziroma izziva na eni izmed treh ravni: sistemski, interpersonalni in intrapsihični. Vir rešitve po relacijsko družinskem modelu leži v odkrivanju in naslavljanju odnosov v relacijski matrici, saj to omogoča prepoznavanje in razmejitev čutenj v sistemu odnosov terapevt – klient, terapevt – supervizor in supervizor – klient – terapevt ter njihovo umeščanje v sistem. Pri tem je ključnega pomena proces transferja in kontratransferja v teh diadah, ki nosi pomembne informacije o dogajanju v terapiji in superviziji. Supervizor tako ob predstavljenem problemu sledi lastnim čutenjem in hkrati samemu procesu ter vse, kar se v njem dogaja, preverja na strani supervizanta. Supervizijski proces odpira prostor, v katerem se supervizor poveže s supervizantom prav v tistih točkah, kjer ta še ni v stiku s seboj. Ključ do odgovora na supervizijsko vprašanje leži v supervizantu samemu, saj je le-ta vez med klientom in supervizorjem.

SUPERVIZIJA ZA NETERAPEVTE (individualna in skupinska)

Tudi tu supervizant predstavi problem, ki se mu čustveno in sistemsko ovrednoti ter se poskuša skupaj najti rešitev. Osnova za delo je razgrnitev supervizijskega problema in umeščanje le-tega glede na odnos s strokovnim delavcem, kolektivom, institucijo, razmerja moči, načine sodelovanja… Z vsem tem se posamezniku (oz. vsakemu članu celotne skupine) omogoči širši vpogled v sisteme in vzorce, v katere je/so vpet/i.   Na ta način (tudi s sodelovanjem skupine) se razširi prostor potencialnih rešitev, saj se čustveno, odnosno in sistemsko ovrednoti situacijo, ki jo ta problem zajema. V primeru skupinske supervizije so dodatni cilji lahko še: ustvariti boljšo klimo v kolektivu, omogočiti izkustveno učenje za vse vpletene, dati prostor za izražanje osebnih in strokovnih stisk in dilem, kreiranje skupnih ciljev in skupno postavljanje uresničljivih meja in pravil, ipd. (spet odvisno od samega supervizijskega dogovora).

NAMEN IN CILJI

Opredelitev namena in ciljev relacijske družinske supervizije lepo zajame spodnji citat:
»Relacijsko družinski model supervizije temelji na zavedanju, da so vsi vključeni v supervizijski proces del odnosne matrice. To relacijsko matrico sestavlja trikotnik odnosov med strokovnjakom, uporabnikom in supervizorjem, podlago zanjo pa s svojimi čutenji in vzorci daje posameznik, s katerim dela strokovni delavec oz. terapevt. Čeprav omenjeni model supervizije temelji na relacijsko družinski terapiji, je supervizija primerna tudi za strokovne delavce, ki v socialnem varstvu izvajajo zlasti storitvi osebna pomoč ter pomoč družini za dom. Družina, iz katere posameznik izhaja, namreč vedno predstavlja sistem odnosov z različnimi podsistemi, vlogami, pravili ter vzorci komunikacije in čustvovanja, ki se zapišejo v posameznikovo intrapsihično strukturo. S to vstopa družinski član v vse odnose, tudi v odnos s strokovnim delavcem v storitvi.
Tako je podlaga za delo strokovnjaka vedno tudi odnos in čustveno vzdušje, ki se vzpostavi med njim in uporabnikom. To, kar strokovni delavec doživlja ob delu s posameznikom, parom ali družino, nosi temeljne informacije o tem, v kakšen sistem odnosov in vzorcev mišljenja, čustvovanja in delovanja je vpeta in kaj vsak posameznik v tem sistemu doživlja. Cilj relacijsko družinskega modela supervizije je prepoznavanje paralelnih vzorcev in čustvenih blokad, ki se pojavljajo pri skupnem delu in razvijanje razumevanja kontratransferja, oziroma sposobnosti strokovnjaka, da ubesedi to, kar prepozna in čuti ter v sistem umesti odcepljena, potlačena in zanikana čutenja, ki so del partnerskih odnosov in čustvenega vzdušja v družinah.
Prav z verbalizacijo potlačenih vsebin, ki se v njem ob uporabniku prebujajo, dobi strokovnjak možnost, da sebi in drugemu ovrednoti doživljanje. S tem se povečuje razvidnost dogajanja in uporabniku omogoči spreminjanje starih nefunkcionalnih vzorcev, hkrati pa se mu pokaže pot iz stiske, ki je vedno pot prevzemanja odgovornosti.
Supervizija tako ni namenjena le dajanju navodil, pač pa se prek nje išče sistemske rešitve, za kar je potrebno pogledati v odnose ter notranje doživljanje vseh udeleženih in to, kakšno vlogo v tem sistemu odnosov odigra vsak izmed njih.«
(vzeto iz članka Prikaz čustvene dinamike in paralelnega procesa v relacijsko družinski superviziji; avtorici Tatjana Rožič in Tina Rahne)