Spust v kalne vode …. telesa

V taki vodi se ne maram potapljati. Nikoli ne vem, kaj mi bo priplavalo naproti in se bolje počutim, če ne vem, kaj je tam. KAJ PA TI?

Ko se spuščam v svojo notranjost pogosto naletim na »kalne vodo«, … kjer je nerazločno, nejasno, nepoznano in mračno. Želela sem tja, v tisto smer. Toda to kar občutim je negotovost, pazljivost, pripravljenost,… Pripravljenost, da zbežim nazaj. Ven, na površje, kjer sije sonce, kjer se lahko skregam z možem, pojem čokolado ali poklepetam s prijateljico.

Toda vem, nekaj v meni ve, da je ta spust pomemben. Vztrajam. Sem tam in čakam. Pretemno je, da bi lahko videla, da me »kalna voda« pelje globlje. Globlje od misli ali golih čustev.  In tam sem z zavestjo,  da se v »kalni vodi« nahaja odgovor na moje vprašanje, na moje dileme, moje negotovosti, moj strah. Odgovor na vse tisto, kar sploh še nisem vprašala,… Zavedam se, da JE TAM ne glede na to, ali želim vedeti, kaj je tam ali se temu izogibam in se pretvarjam, da me ne zanima. V resnici me je le STRAH. Noro, napopisno STRAH. In to je GOLA RESNICA.

Vendar slutim, da je tam nekaj, kar mi v globini želi svobodo, da zaživim svojo polnost in prvobitnost.  Globoko védenje, da sem že vtkana v prejo življenja in ne morem nikamor pasti.

Védenje tkejo izkušnje, ki mi jih omogoča moje TELO. 

»Telo, kot ga lahko fizično občutite, je pravzaprav del velikanskega sistema »tukaj in drugih prostorov«, »sedaj in drugih časov«, »samega sebe in drugih ljudi« – v resnici celotnega vesolja. Ta občutek, da ste telesno živi, v ogromnem sistemu, je telo, kot ga čutite od znotraj.« Eugene Gendlin,

Categories: Fokusing