Telo nam ves čas sporoča

… najprej nežno sporoča in šepeta in če ga želimo slišati, moramo biti zelo tihi, čuječi in pozorni. Prisluhniti z radovednostjo in čudenjem.  Če ne slišimo šepeta, telo postane

… glasneje, … in ga že lahko slišimo, pa vendar ga prepogosto utišamo, ignoriramo, zaposlimo, … in telo sporoča

… vedno glasneje, … pa kljub temu, da že kriči v bolečini, še vedno ne razumemo, kaj nam sporoča, da sploh sporoča nam, da želi komunicirati z nami… in telo postane…

… še glasnejše, … ko smo že popolnoma gluhi, boli pa nas dan in noč… in smo prepričani, da starost brez bolečine ne obstaja.

… mi pa le ne razumemo jezika telesa.

»Telo, kot ga lahko fizično občutite, je pravzaprav del velikanskega sistema »tukaj in drugih prostorov«, »sedaj in drugih časov«, »samega sebe in drugih ljudi« – v resnici celotnega vesolja. Ta občutek, da ste telesno živi, v ogromnem sistemu, je telo, kot ga čutite od znotraj.« (Eugene Gendlin)