Učiteljica fokusinga

S fokusingom sem se začela ukvarjati leta 2013, ko sem se udeležila tečaja prve stopnje. Zelo dolgo nisem imela besed, da bi lahko povedala in opisala, kaj se v procesu fokusinga dogaja. Še ko sem leta 2014 nadaljevala s tečajem druge stopnje, sem lahko prijateljici, s katero sva se vozili del poti skupaj rekla le, da doživljam v fokusingu nekaj podobnega, kot pri poslušanju ljudskih pravljic, ki se dotikajo globin našega bitja, ki so naši zavesti nedostopna.

Kar precej let pa je minilo, da sem izobraževanje iz fokusinga zaključila. Zaznavam spremembe, ki so zdaj del mojega življenja: 

Veliko bolj čutim svoje telo in njegovo potrebo po počitku. Prej si nisem predstavljala, da bi bila v postelji pred 23 uro in da ne bi zjutraj trikrat  pritisnila dremež na budilki, potem pa noro tekala po hiši gor in dol in komaj točno (z 2-5 min zamude) prispela na cilj. Ampak zdaj resno vzamem telo ko je utrujeno in prispem na cilj včasih celo 10 min prej (seveda mi vedno ne uspe, ampak zdaj mi uspe pogosto, prej pa nikoli).

Zavedam se svojega bistva in vseh mojih delov, ki želijo moje pozornosti, ali pa me popolnoma presenetijo, ko opazim, da sem bila v njihovi koži, pa še opazila nisem, kdaj sem si jo nadela.  Še vedno se skregam z otroci ali z možem, toda nikdar prej se mi ni zgodilo, da bi lahko pogledala možu globoko v oči, čutila njegovo bistvo in pustila vse tiste dele, njegove in moje, ob strani, tudi ko je bilo prepira konec (še ure, včasih dneve). Ta stik z mojo notranjostjo in vsemi mojimi deli , mi je omogočil, da je bilo najino trideseto leto skupnega življenja, najino najlepše.

Ko gledam hči in se opazim, da jo gledam skozi zastor ali filter,  da je ne vidim. Jo gledam, a je ne vidim. Da ne vidim tega kar ona je, ampak je ta zastor kot povečevalno steklo vsega, kar nočem da dela,… Potem jo lahko pogledam globoko v oči, jo zaznam in če me je prej odrivala in zapirala vrata sobe pred mano, si potem želi moje bližine.

Oh, dolga zgodba bi to lahko bila,…veliko zgodb,… ampak od vseh teh zgodb želim povedati le eno. Da sem veliko bolj cela, kot kdajkoli, da v svojem telesu pogosto čutim, da mi je lepo, da sem navdušena in vesela kar tako,…

V meni se je prebudila iskrena želja in potreba, da sporočim drugim, da je svet lep, da imamo to vsi na dosegu. Seveda se oglašajo deli mene, ki jih je strah, če bo koga to sploh zanimalo, pa deli, ki so povezani z občutenjem moje vrednosti, cel kup se jih oglaša. Vendar je nekaj znotraj mene močnejšega od teh delov, nekaj kar želi, da grem v svet, da se preneham skrivat, nekaj kar pravi, da ljudje morajo to vedeti, spoznati, izkusiti.