Uspešnost psihoterapevtskega procesa in nastanek fokusinga

V obsežni raziskavi o USPEŠNOSTI PSIHOTERAPEVTSKEGA PROCESA , ki je v 50-in in 60-ih letih na Univerzi v Chicagu so Carl Rogers, Eugene Gendlin (1926-2017) in njuni kolegi želeli ugotoviti:

Zakaj psihoterapija nekaterim ljudem pomaga, drugim pa ne?

Prišli so do zaključka, da učinkovitost terapije ni odvisna od:

  • psihoterapevtove tehnike,
  • sposobnosti ali izkušenj
  • niti od narave klientovega problema.

Izključili so vse kar so opazovali. Nobeno raziskovalno vprašanje ni dalo odgovora, a vendar so videli, da lahko

uspešnost terapevtskega procesa predvidijo že po dveh terapevtskih srečanjih.

Eugene Gendlin je opazil, da bolj in manj uspešne kliente lahko razdelijo v dve skupini glede na njihovo izražanje v terapiji:

Bolj uspešni klienti:

  • Upočasnili so pripovedovanje, kot bi iskali, kako lahko čim bolje ubesedijo tisto, kar so čutili v tistem trenutku.
  • Vzeli so si čas in preverjali ali uporabljene besede res najbolje opisujejo tisto, kar so doživljali in neposredno občutili v svojih telesih.  
  • Izbirali so različne besede tako dolgo, da so občutili, da se izbrana beseda natančno ujema s tistim, kar so zaznavali v telesu, kar je omogočilo, da se vzniknejo nove izkušnje ter novi vidiki in pogledi o obravnavni tematiki.

Manj uspešni klienti:

  • Pogosto so celotno srečanje govorili in bili »v svojih glavah«.
  • Vedno znova so izražali čustva, a se nikoli niso upočasnili, da bi lahko občutili, kaj je pod njimi in kaj je novega.
  • Niso mogli spremeniti svojih težavnih situacij. Niti analiziranje, niti razmišljanje, niti solze jim niso omogočile napredovanja.

Končne ugotovitve raziskave so bile: za uspešno (psiho)terapevtsko spremembo je ključnega pomena klientova zmožnost, da zmore glede svojih težav zaznati, kaj se dogaja v njegovem telesu in to opisati z ustreznimi besedami.

Gendlin fokusinga ni izumil, temveč le opazil pri uspešnih klientih.

Ker se ni zadovoljil s tem, da so eni klienti lahko uspešni in drugi ne, je raziskoval naprej, da bi našel način, da lahko pomaga tudi klientom, ki te zmožnosti niso imeli.

Leta 1964 je Gendlin prvič opisal FOKUSING v enem izmed svojih zdravniških člankov, v katerem je obrazložil vlogo omenjenega procesa znotraj izkustvene psihoterapije in na osebo usmerjene terapije.

Leta 1978 je v ZDA izšla njegova knjiga »Focusing«, ki je namenjena tako strokovnjakom za oporo v odnosih, kot splošni javnosti. Predstavil je metodo, osnovano na šestih zaporednih korakih z namenom, da se tudi osebe, ki do te spretnosti ne zmorejo učinkovito dostopati, lahko ponovno naučijo uporabljati to spretnost tako v psihoterapiji, kot na drugih področjih.

Danes se fokusing izvaja in uči po vsem svetu. Uporablja se na različnih področjih: psihoterapija, pri delu z otroki, v medicini, kreativnih procesih, znanosti, umetnosti, duhovnosti, poslovnem svetu…

Categories: Fokusing