… partnerstvo je spust na pot po dolini smrti…

Ste v nebesih ali v dolini smrti?

Več senc in oblakov je v našem telesu, močneje se zaljubimo. Ko se razmaknejo, v srcu začutimo globoko ljubezen, ki je nismo občutili nikdar prej. Normalno je, da smo noro zaljubljeni. Nebesa se nam odpro z Namenom. Da bi v svojem srcu OBČUTILI LJUBEZEN.

Kako bi bilo, če bi nam takrat nekdo rekel: »Ljuba moja, poglejta se globoko v oči, začutita to ljubezen globoko v srcu. Pot na katero se podajata je težka in boleča. Vse meglice in sence, ki so se umaknile, se bodo zgrnile nazaj. Spotikala se bosta ob ostro kamenje, zatikala v ostro trnje, padala v globoko vodo, ker ne bosta videla zaradi svojih lastnih senc, in se ranila. Obsojala se bosta, da drug drugemu otežujeta pot. Zapomnita si, da si na tej poti le pomagata odstirati megle in umikati sence, da bosta spet začutila toploto sonca in ljubezni. Z ljubeznijo in hvaležnostjo v srcu.«

Partnerstvo je pot po dolini smrti. Tam je tema in mraz in megla in groza in bolečina in nemoč in žalost in obup in, in, in … Partnerstvo je pot smrti. Umiranje, preobražanje in izčiščenje naših senc in meglic. Ker naš partner bo nehote drezal v naše najbolj boleče gnojne rane, ne zato, ker je nesočuten, grob, ampak zato, ker je ČAS, da gnoj izteče in rana zaceli.

Naju ni nihče pospremil na pot. Nihče naju ni opogumil, spodbujal. Nihče ni verjel, da lahko prehodiva dolino smrti. Nihče naju ni opozoril, da obstaja. Niti vedela nisva, kam naju je zanesla pot. Edina svetloba je bil njegov pogled, ki se je občasno, ko je bilo najhuje ponovno odkril in mi dal vedeti, da sva na pravi poti.

Prevzela sem vlogo matere in žene, pa kmetice in študentke, in pridno skrbela za vse, razen zase. Izgubila sem se nekje vmes, se za trenutek ali dva našla, potem pa spet potonila. Kakor sem izgubljala sebe, sva se izgubljala tudi midva. Ves čas sem verjela, da je partnerstvo več, kot le skupno prenašanje obveznosti, več kot skupna skrb za otroke in več kot skupno preživljanje prostega časa, več kot spolnost. Po več, je hrepenela moja notranjost.

Pogosto še sama nisem verjela, da je več mogoče. Ostajala je slutnja, da je tam nekje čas in prostor, kjer se bodo spet odprla nebesa.

O Več pa prihodnjič.