dr. Mateja Katona

Želim pomagati ljudem …

Življenje me je preko življenjskih izkušenj, študija in terapevtske prakse pripeljalo do tega, da lahko zberem vse svoje življenjske vloge in nazive v preprost stavek, ki sem ga poznala že takrat davno, ko sem se ravno spremenila v žensko:

»Sem človek, ki želim pomagati ljudem …

do izkušnje ljubezni do lastnega bitja

in zaznavanja življenja kot polnega in dragocenega.”

 

Kdo sem?

Človek …. kar čutim v srcu

Če pomislim kdo sem, se najprej obrnem v svojo notranjost na področje srca. Tam vprašam:”Kdo sploh sem? “Sem človek, ki lahko neizmerno ljubim, ko v radosti pleše in igra moje srce, ko tenkočutno drhti, ko sluti čudež v naravi, ko se iz mojega srca izvije smeh ob prvih znakih  ali darovih narave. Srce, ki se čudi napredku in samostojnosti otrok. Srce, ki se topi ob moževi ljubeči pozornosti.  Srce, ki se čudi lepoti sočloveka. Če bi rekla, kdaj sem najbolj živa, sem najbolj živa v svojem srcu. Ko ljubim, ljubim ves svet, vse ljudi.

A ko me boli, ko sem ranjena, me boli prav tam – boli me srce. Na tem mestu se odpre globok vulkanski krater, kjer črna razpokana skorja pokriva ranjeno, krvaveče meso. Spodaj v kraterju pa boleče utripa drobno srce. O, takrat se bojim, iščem kaj je bolečino povzročilo in kaj jo lahko olajša. In to me uči življenje. Moj največji učitelj je življenje samo.

Ženska

Kot človek sem ženska. Ženska, ki se v svojem življenjskem ciklu približuje koncu plodne dobe. Ko se osvobaja čas za notranji umik, kjer je moj izvir. Ko se osvobaja čas, ki ga želim nameniti drugim ljudem. Ko je prišel čas, da lahko spoznanja iz svoje prehojene poti delim tistim, ki si želijo prepoznati svoj notranji glas, ga poslušati in mu slediti.

Žena

Kot ženska sem žena. Žena čudovitemu moškemu, ki je zelo zgodaj prišel v moje življenje in ob katerem sem se naučila, da je edina prava pot zaupati sebi, svojemu telesu in svojim sanjam. V težkih obdobjih sva si dovolila, da naju je spreminjanje navad in prepričanj v najinem odnosu preoblikovalo v bolj strpna, ljubeča, odprta in ranljiva partnerja. Zdaj so temna obdobja krajša in oba se trudiva za stik in povezanost kljub bolečini, ki se odpira.

Mati

Kot ženska sem tudi mati. Mati trem čudovitim otrokom. Sinova sta že polnoletna, hčerka pa je na pragu ženskosti. Moji otroci so moji največji učitelji in moje šolanje ni bilo lahko. Iz mene so izvlekli stvari, ki so starejše od našega odnosa  (občutke prikrajšanosti, zamere, nemoči, jeze, užaljenosti,….) in me okrepili. Pomagali so mi odkriti, kaj je brezpogojna ljubezen, vrnili so mi moje srce. Naučili so me, da je sprejemanje, skromnost, zaupljivost, igrivost nekaj globoko lepega.

Skrbnica

Kot ženska sem tudi skrbnica topline, zdravja in povezanosti v našem domu. Dom mi pomeni prostor, kjer se oddahnem od zunanjega sveta.

Želja poskrbeti za dom in otroke, zdravo okolje, zdravo prehrano in varno raziskovalno okolje, je pogojevala odločitvi, da ostanem doma ter selitev iz mesta na podeželje. Omejena finančna sredstva so usmerjala naše odločitve in okvirjala naše potrebe. V želji, da ohranjam svoje ideale, sem se naučila mnogo stvari narediti sama: kako pripravljati zdravo hrano brez visokih stroškov; kako uporabiti divjo hrano, zelišča in zdravilne rastline; kako sama pripravljati ozimnico, pridelovati hrano na vrtu, peči kruh,… Moje udejstvovanje na različnih področjih se je raztezalo tja, kjer so bile naše potrebe (izdelovanje igrač, oblek in pohištva, frizerstvo, …).

Učenka narave

Življenje v stiku z naravo mi odkriva zakonitost cikličnosti, vrača mi potrpežljivost, občutek za pravi čas. Prinaša mi globoko spoštovanje in hvaležnost do življenjskih moči in darežljivosti narave. Učim se, kako hitro lahko zadovoljimo svoje potrebe po hrani, kako lahko pomagam sebi in svoji družini pri ohranjanju zdravja.  Narava mi vrača globok notranji občutek svetosti življenja samega, kamor spada tako rojstvo kot smrt.

Na poti k po-klicu

Če gledam nazaj, lahko z gotovostjo rečem, da je bila slika mojega po-klica v meni že od časa, ko sem se pričela spraševati, kam me življenje kliče. V najstniških letih je bila ta slika le nejasen občutek, ki ni bil v skladu z nobenim poklicem med katerimi sem lahko izbirala. Edini stavek, ki je opisoval moj po-klic je bil, da želim delati z ljudmi.

Skrivnostnost in težavnost materinstva je v meni prebudila zanimanje za procese v človekovi notranjosti. Samostojni študij pedagoške in psihološke literature je v meni prebujal hrepenenje po poglabljanju teh tem. Vključila sem se v študij Razvoja osebne uspešnosti in zaključila modul Gestalta s psihosintezo in modul Realitetnega pristopa k vodenju s teorijo izbire. Vpogled v človekove notranje procese mi je kazal smer, v kateri sem želela delati z ljudmi – ljudem želim pomagati.

Ko sem odkrila študij Zakonske in družinske terapije sem vedela, da je to moja, dolgo iskana pot. Odločitev, da stopim na to pot, me je kot ženo in mati vodila do rednega študija dodiplomskega študija, ki sem ga zaključila z diplomo Mati v družini. Študij sem nadaljevala na magistrskem študiju Zakonske in družinske terapije in ga zaključila z direktnim prehodom na doktorski študij z doktorsko disertacijo Navezanost na mater in doživljanje materinstva. V procesu študija sem postopoma pridobivala poglobljeno razumevanje sveta in zaupanje, da ima moja notranjost sporočila, ki jim je vredno prisluhniti in so moje orodje v terapevtskem procesu s klienti.

Dodatno izobraževanje iz fokusinga je še spodbudilo lastne naravne zmožnosti poslušanja in zaznavanja mojega telesa, občutenj in znakov. Naenkrat je moj notranji svet dobil v mojem življenju pomembno mesto in odprl možnost, da lahko na tak način pomagam drugim ljudem.

Na kratko:

Zakonska in družinska terapevtka

Življenjske izkušnje, študij in terapevtska praksa so se prepletli, me notranje oblikovali in mi omogočili, da sem pridobila naziv Zakonska in družinska terapevtka, ki ga podeljuje Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.

Kot zakonska in družinska terapevtka – stažistka sem delala na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani. Štiri leta sem sodelovala pri Skupini za mlade mamice pod vodstvom Katarine Kompan Erzar in Andreje Poljanec. Od leta 2013 delujem v zavodu Punčica.

Sem članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (generalna sekretarka 2016-2018, članica strokovnega sveta 2018-2020) in članica Združenja za focusing Slovenije.

 

Fokuserka

Življenje je kot čarobno pletenje. Prepleta naše življenjske izkušnje z učenjem in znanji h katerim nas vleče notranje hrepenenje. Pogosto ne vemo, kaj to je. Toda ko se naša izkušnja združi z neopredeljenim notranjim hrepenenjem in pričakovanjem začutimo resonanco. Dobimo notranje vedenje: “To je TO.” 

Fokusing je darilo moji notranjosti, moji Biti, ki živi v vseh vlogah, ki so naštete zgoraj. Sem vse to, a nič od tega. Vrača me nazaj k sebi, na področje srca, kjer zaznavam svojo celovitost, veličino. Sem veliko večja. Tako velika, da se lahko povezujem z vsemi ljudmi, z živalmi, rastlinami, zemljo in življenjem na sploh. 

 

Želim pomagati tebi

Če si začutila, da ti lahko pomagam na tvoji poti nadaljuj. Pokliči ali mi piši.

Želim ti pomagati, da najdeš v sebi moč, da si prisluhneš in zaupaš, da nosiš v sebi vse odgovore na vse dileme v svojem življenju. Če si ženska v kateremkoli življenjskem obdobju, ti bom pomagala, da najdeš svojo pot in osmisliš svoje življenje in svojo vlogo v odnosih kot ženska in žena/partnerka/hči/prijateljica/sodelavka,… ali kot mati. Naši medosebni odnosi, posebej najbližji, nas včasih trdo ali celo kruto učijo da najdemo sebe, postavimo svoje vrednote, svoje meje. In če spregledamo sporočilo svojega telesa, da smo utrujene, nezadovoljne, naveličane, nepotrpežljive, … ko nam pripoveduje, da ne sledimo sebi in svojim potrebam, telo okrepi svoja sporočila v obliki bolečin in bolezni. To pa nas pogosto še bolj priklene na zunanje vzroke, namesto da bi bil to alarm, da si prisluhnemo.

Če opažaš, da partnerski odnos ni tisto varno pribežališče, ki te okrepi in nahrani in ne najdeš poti, kako vzpostaviti dialog in ranljivost, pridita skupaj s partnerjem. V pristnem in varnem partnerskem odnosu so tudi starševska bremena lažja.

Mnenje supervizorke

“Mateja Katona tenkočuno zaznava procese, ki se dogajajo v terapevtskem procesu. Zelo dobro prepoznava svoje telesne odzive, ki jih natančno poimenuje in jih naravno in spontano umešča v dinamiko, ki nastaja v terapiji. Dobro je podprta z različnimi znanji o človekovem celostnem razvoju, pri delu uporablja kot osnovo relacijsko družinsko znanje, hkrati pa to kombinira z različnimi tehnikami dela s telesom, kjer je primerno, vpelje tudi širšo duhovno/bivanjsko razsežnost.  V terapevtskem delu je terapevtka profesionalna, vendar hkrati pristna ter daje občutek topline in zaupanja. Nikdar ni čutiti, da bi kliente zavračala, k vsem težavam pristopa razumevajoče in z veliko mero zdrave kritičnosti do lastnega dela. O vseh dilemah se posvetuje s supervizorjem. Kliente sprejema preudarno, posebej če je v ospredju tematika, ki ji ni čisto poznana, vedno preveri in poišče oporo v supervizorju. Ostaja človek ob človeku in njegovi stiski, hkrati ga usmerja v dobro, funkcionalno. Prek telesa prepoznava zlorabo, kjer je v odnosih prisotna, se nanjo ustrezno odzove in išče prekinitev in nove oblike možnega sobivanja.”