Sveti Martin – pot luči

Vas zanima kakšno je Martinovo darilo? Preberite do konca.

Že 21 let sem povezana s praznovanjem svetega Martina, kot praznika svetilk. V roki sem stiskala drobno ročico in hodila po temnem gozdu.  Druga ročica je stikala vrvico, na kateri je visela čudovita svetilka v kateri je gorela svečka (ki so jo ustvarile prav ti dve ročici) in nam osvetljevala temno pot. Ves čas smo prepevali pesem: »Jaz hodim s svojo svetilko in moja svetilka z menoj. Na nebu svetijo zvezde, na Zemlji pa svetimo mi. La, la, la, la….«. Kasneje ko so bili otroci starejši se je praznovanje povezalo še s prinašanjem luči drugim (bolnim, umirajočim, starostnikom,..).  

Jesen je čas, ko v svoji notranjosti iščemo luč lastnega bitja, da bi z njo našli pot do drugega bitja. Praznovanje svetega Martina nas spomni, da ne bomo pozabili, da je čas za spust. Želimo praznovati, želimo se iztrgati iz vsakodnevne rutine. Naša notranjost si želi, da se iztrgamo iz ponavljajočega ritma vsakdana.

Toda ko se iztrgamo iz vsega, kar zapolnjuje naš dan, naše misli, se pogosto čutimo izgubljene, prazne. Strah nas je praznine, strah tišine, strah teme, strah globine,… In potem praznovanje svetega Martina postane preizkušanje novega vina in pečena gos, pogosto javni dogodek ali druženje. In tako nas omama, poln želodec in klepet uspešno rešijo strahu, ki se je komaj začel prebujati. Ostajamo na površini.

Jaz pa si želim, da se opogumite in stopite na pot, na katero nas pelje sveti Martin: v praznino, tišino, temo in globino.  

Tema že močno prevladuje nad dnevom, noči so vedno daljše. Meglene koprene se obešajo po drevesih ali zastirajo pogled do sonca. Tišina zunanjega sveta je vedno globlja. Ptice se umikajo v tople kraje, tiste ki ostajajo, so vedno tišje. Narava umira s svojo zunanjostjo v temi in hladu ter se s svojimi silami umika globoko v zemljo.

In mi se ne moremo izvzeti iz tega naravnega ritma. Kljub razsvetljavi, kljub ogrevanju, kljub hrupu mesta in vseh dostopnih vsebin preko interneta in televizije, se ne moremo iztrgati naravnemu ritmu. Tudi mi smo bitja narave, čeprav pogosto živimo v iluziji, da smo se tega ritma osvobodili. Samo priznamo ga ne.

Modrost narave nas vodi domov. V naš topel dom, v našo notranjost. Več časa lahko preživimo s svojimi najbližjimi, več priložnosti je za počitek in več tišine, da lahko slišimo, kaj nam sporoča naša notranjost. Prepričana sem, da poznate sporočila, ki prihajajo iz vašega notranjega sveta. Kaj se oglaša znotraj vas, ko se skupaj doma z možem ali ženo ali morda sami? Kako je biti sam v svojem domu? Kako je biti v domu kjer živite? Morda le ne veste, kako biti z bolečino in kaosom, ki je znotraj vas. Če bi vedeli da so to vaši diamanti in biseri, ki vas bodo obogatili in odpeljali v bolj zadovoljno, bolj polno življenje, ali bi še vedno bežali pred njimi?

Sveti Martin je podaril svetlobo, upanje. Upanje, da bo bolje, ko je beraču podaril polovico svojega plašča.