Punčica je pot

Naša notranjost je krhka, mehka, občutljiva in jo „čuvamo, kot  punčico svojega očesa“.

Punčica je del našega očesa, preko katerega se SREČUJEMO s seboj, z drugimi in s svetom. Navadno jo prekrijemo z očali ali notranjo pregrado in le redkim in v izbranih trenutkih dovolimo razkritje naših globin.

Kadar se zares SREČAMO z nekom, ko drug drugega ugledamo GLOBLJE, lahko začutimo, kako nas stisne nekje v sebi. Ta občutek nas popolnoma preseneti in zato smo ranljivi. Kadar nas drugi v tem ne vidi in ne razume, postane ranljivost ranjenost. Zato kasneje  skrivamo svojo notranjost, je ne odkrijemo niti drugim, niti sebi. In takrat izgubimo stik s seboj, v svoji globini skrivamo čustva, ki jih nočemo več čutiti in izkušnje, o katerih nočemo več razmišljati. Kasneje ne vemo več, kaj si želimo, kaj imamo radi, kdaj nam je resnično lepo, …. Izgubljeni smo v sebi in ob drugem.

PUNČICA je pot, ki nas lahko popelje v neizmerno črnino, v skrivnostno globino…….V SEBE. Sami sebi se ne zmoremo zazreti v oči,…. SEBE lahko (spet) vidimo in srečamo le ob drugem, ko pogledamo v punčico drugega. Prvi osebi, v katerih vidimo svoj odsev, sta bila običajno starša. V njunih očeh smo iskali, ali smo sprejeti, vredni, ljubljeni, varni,… in če sta v mojih očeh lahko uzrla mene, ne le sebe, …… smo lahko dobili stik s svojo lastno notranjostjo. Če pa nas v naši globini nista zmogla uzreti, smo se zaščitili in si čez oči potegnili tančico, skozi katero nihče nima dostopa v našo notranjost.

Le ob drugem lahko najdemo pot do sebe in najdemo pogum za odstiranje tančic. Stopiti na pot PUNČICE pomeni, da se skupaj s terapevtom podamo v svojo neizmerno črnino in skrivnostno globino. Ker »kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« (Antoine de Saint-Exupery: Mali Princ) Zato se moramo podati vse tja globoko do srca. Ko se takrat ozremo navzgor skozi punčico, je vse jasno in svetlo, vemo, zakaj smo tu in kam gremo in zato se lahko veselimo in uživamo v tem, kar nam je dano. Takrat odnos ozdravlja.