Relacijsko družinska terapija

Ljudje v svojem bistvu hrepenimo po odnosu, v katerem bi se počutili varne in sprejete. Zato ne zmoremo razumeti, kaj se dogaja, kaj delamo v življenju narobe, če takih odnosov nismo deležni. Navadno to spremljajo tudi težja občutja žalosti, strahu in nesprejetosti, lahko pa tudi krivde in sramu ali čiste praznine. V takšnih trenutkih naša dejanja usmerjajo čutenja in nimamo moči, da bi jih nadzirali.

Relacijsko družinski terapevti predpostavljamo, da so trenutno čutenje, vedenje in mišljenje posameznika rezultat sistema odnosov, v katere je vpleten in zgodnjih izkušenj iz izvorne družine. Verjamemo, da se način bivanja v zgodnjih odnosih skupaj s čustvenim vzdušjem ponavlja v kasnejših intimnih odnosih.

Relacijska družinska terapija (RDT) je inovativni model, ki ga je razvil prof. dr. Christian Gostečnik. Gre za model, ki upošteva in integrira organske in psihične komponente posameznika in družine, v kateri odrašča posameznik in pri tem upošteva spoznanja teorije navezanosti. Pri svojem delu vključuje tudi spoznanja o medosebni nevrobiologiji, relacijski teoriji, na čutenja usmerjeni teoriji, sistemski teoriji in medgeneracijskih prenosih.

Glede na ta model, je družina naravni prostor, v katerem se otrok lahko razvije v varnem okolju, terapevt pa omogoča prostor, kjer se prej neustrezni ali manjkajoči vzorci osebnega in medosebnega uravnavanja čutenj, izhajajoči iz preteklih izkušenj odnosov, popravijo. Zato poudarja, da je tudi v terapevtskem prostoru za razkrivanje posameznikovega sveta in njegove ranljivosti nujno potrebno ustvariti vzdušje zaupanja, saj le odnos zdravi odnos.