Zakaj terapija?
Ker živimo v odnosih in izhajamo iz njih
Poti do sebe in poglabljanja stika s sabo je več in terapija ni edina prava. Tako si posameznik lahko pomaga s prebiranjem knjig, obiskom delavnic, iskanjem miru v naravi, poslušanjem glasbe, športom, duhovnostjo, občasnim pogovorom z zaupno osebo… Vsi ti načini posamezniku omogočajo, da si vzame čas zase, se umiri in tako utrdi občutek za sebe. Lahko so pomembna pomoč pri okrevanju oz. poglobitvi. A sam lahko posameznik naredi le del poti, ker so to le začasne rešitve, sploh tam, kjer je »rana« globlja (ponavljajoča se in izhaja iz izkušnje neustreznih primarnih odnosov).
Terapija ponuja več, ker:
1. Daje potreben prostor in čas
v katerem so teme pogovora osebi popolnoma prilagojene (glede na osebne cilje) in v katerem lahko v miru in v svojem ritmu spoznava sebe, svojo življenjsko zgodbo, svoje doživljanje, mišljenje in načine ravnanja ter bistvo problema. Pozorni smo na dogodke in odnose ter pomene, ki jih imajo ti za posameznika.
2. Pot do sebe
(poglobitev v notranjost) lahko naredi prav zaradi izkušnje varnega odnosa, ki ga vzpostavi s terapevtom. Negotovi ali poškodovani smo zaradi preteklih izkušenj, dogodkov ali odnosov, ki so nam pristrigli krila in ki onemogočajo, da bi se v odnosih lahko sprostili, pokazali taki, kot smo in bili sprejeti. Odnos, ki nikogar ne ogroža, a je hkrati iskren in pristen, omogoča spremembo, saj v njem ni potrebno skrbeti za drugega ali za to, da se bo stik z drugim prekinil. Vrne občutek in vero v sebe in odnose ter v to, da vsakemu odnosi pripadajo, ne glede na njegove pomanjkljivosti ali življenjske izkušnje. Hkrati se odpre prostor, da je vsaka stiska za posameznika (družino ali par) zanje pomembna resničnost.
3. Omogoča globinski proces
da se lahko trajnejše spremembe res zgodijo zaradi rednih srečevanj terapevta in klienta (v relativno kratkem času 3 – 6 mesecev, odvisno od obsežnosti problema; v terapevtskem procesu se terapevt in klienti srečujejo 1x tedensko isti dan in uro).
4. Vnašanje sprememb v odnose
Ob pomoči terapevta posamezniku omogoča tudi vnašanje sprememb v odnose z drugimi (na licu mesta, v terapiji), pri partnerski/zakonski ali družinski terapiji (kjer se v terapijo vključijo tudi drugi člani). Pri tem se da vsakemu članu prostor in pravico, da izpove svoje doživljanje in videnje situacije, v katerem je od terapevta sprejet. Hkrati se spodbuja tudi razumevanje in sočutje pri drugih članih družine.
5. Ljudje smo bitje odnosov
kar v temeljih določa naše notranje doživljanje in nezavedno delovanje. Izhajamo iz odnosov (preteklost), živimo v njih (sedanjost) in se vanje vedno znova vračamo (prihodnost). To velja na področju družine, partnerstva, službe ali družbe. Zato lahko slabe izkušnje odnosov nadomestimo le z dobrimi (v siceršnjih bližnjih odnosih ali znotraj terapevtskega okolja). Ko posameznik posluša sebe v pogovoru z drugim in stik v odnosu ni ogrožen, se tako na novo ovrednoti in postavlja. Osmisli se mu njegovo doživljanje, življenjska zgodba in prepoznava lastne ali tuje omejitve. S tem pridobiva manjkajoče razumevanje in samo-sočutje, ker pa to razvija v sebi (in je to dobil od drugih), lahko na ta način bolje razume tudi ostale. Kjer je potrebno postaviti meje in odgovornost (ob zlorabah), (se) jih postavlja, kjer jih je potrebno omehčati, pa zrahlja. Izkušnje našega dela, pa tudi drugih terapevtskih pristopov, namreč kažejo, da boleče/odtujene odnose najučinkoviteje zdravimo z izkušnjo in doživetjem pristnih odnosov v sedanjosti, kjer se resnica vsakega podeli.
Ob pogovoru, ki je za posameznika »običajen«, se po ustvarjanju varnega vzdušja med terapevtom in klientom/klienti spontano odpirajo globlje teme (a le tiste in toliko, kolikor želi posameznik sam deliti s terapevtom). Zato pa so toliko pomembnejši notranji čustveni procesi, ki so v posamezniku/v paru in v odnosu nezavedno na delu. Globlje, ko lahko vključeni spusti terapevta in spregovori o sebi, močnejšo sled bo to pustilo v njegovem življenju in trajnejše spremembe v odnosih. Zato pa je potreben čas (proces) in osnovna varnost (vsaj 3-mesečno redno obiskovanje terapije) ter vzajemna dostopnost (pripravljenost za iskreno raziskovanje svojega notranjega čustvenega sveta vseh vključenih). Terapevt pri tem ni izjema, saj s svojim ranljivim odzivom in osebno zavzetostjo posamezniku (paru in družini) daje priložnost za iskreno in varno sobivanje v odnosih.
En cikel terapije poteka 12 srečanj, torej 3 mesece, enkrat tedensko po 50 min. Navadno se dan in ura srečanja ne spreminjata iz tedna v teden. Pogoj za vključenost v terapijo pa je prostovoljna odločitev zanjo ter sposobnost rednega udeleževanja srečanj (da telo ni pod vplivom kakšnih substanc – alkohola, močnih tablet…). Če se tekom srečevanj ugotovi, da to ni za vas, lahko s terapijo predčasno zaključite.
