Sanje so svit prihodnosti

Sanje so svit prihodnosti, kot so popki, ki se oblikujejo na drevju zdaj, ko odpada listje, svit pomladi.

Vedno sem sanjarila, da bom imela majhno hišico. Ogledovala sem si majhne hišice in si predstavljala, kako bi jih uredila. Tudi če so bile čisto majhne in zanemarjene, sem jih v svojih sanjah spremenila v ljubke, tople hišice.

Te dni bo 20 let, ko sem prvič stopila na zemljo, kjer živimo danes. Ta sveti prostor je ponudil prostor za naš novi dom, za našo ljubko malo hišico.  Takrat sem začela zvečer pripovedovati zgodbico o novem domu, o kupih jesenskega listja, na katerega smo skakali in se zabavali. Pripovedovala sem o živalih, ki živijo v gozdu in o živalih na kmetiji ter drevesih in zdravilnih rastlinah, ki rastejo v gozdu in po travnikih.

Imela sem velike sanje, kot mi je čez čas nekdo rekel, ko je videl, iz česa je zrasla naša hišica. A imela sem tudi sanje, ki jih nisem delila z drugimi. Sanjala sem, kako se sprehajam po travnikih in gozdovih in nabiram divje rastline, kako globoko zadovoljstvo in povezanost čutim s svetom okrog sebe,… Sanjala sem o harmoničnem odnosu do Sandija in otrok in občutila notranjo povezanost, srčno ljubezen, radost in srečo.

Hvaležna sem za te sanje. Hvaležna za svojo voljo in globoko vero, da to niso le sanjarije, ampak da mi to pripada. Da me čaka v prihodnosti.

Sanje so svit prihodnosti, kot so popki, ki se oblikujejo na drevju zdaj, ko odpada listje, svit pomladi. Ste opazili, da je ob vsakem umirajočem listu že pripravljen popek? Kot bi se iz vsakega posameznega lista iztekalo življenje nazaj v vejico, v deblo in s pomočjo te sile, pomagalo oblikovati zasnove novih, mladih listov, ki so skriti v popku. Za naše oči, se življenje umika.

V življenju, ki sem ga živela, so moje oktobrske sanje zastrli oblaki občutij, ki so se pojavljali ob ni dovolj …  ter preveč je … Seveda nikoli ni bilo dovolj tistega, kar sem si želela in vedno je bilo preveč tistega, kar nisem želela. Življenje me brusi, oblikuje in usmerja. Počasi so začeli listi »ni dovolj« in »preveč je« veneti in vračati svojo moč in energijo ter iz njih ustvarjati popke polnosti, življenja, novih začetkov. Vsako leto odpadejo novi listi in nikoli ne vem, kaj bo zraslo spomladi, lahko pa občutim, da se uresničujejo moje sanje po globokem notranjem občutku vpetosti in pretočnosti za življenje in ljubezen.

Kaj se letos pripravlja da bo odpadlo?